Pred davnim, davnim časom, ko naši kraji še niso bili poseljeni s prebivalstvom po vaseh, so se naši predniki s svojimi čredami oslov, ovc in koz jeseni selili pred zimo k morju, da so lahko tam prezimili. Spomladi so se vračali v notranjost dežele, na bolj sočno pašo. V tej naši dolinici, današnji Prešnici, so se med pohodom vsakokrat ustavili in se odpočili, ker je bilo tu lepo zavetje.
Po večkratnih obiskih so začeli ta kraj podrobneje raziskovati. Ključen razlog, da so se ustalili in prekinili z nomadstvom prav na tem kraju, so odkritja vodnih izvirov.
Nov način življenja je od njih zahteval tudi prilagoditve. Tako so pričeli s postavljanjem kolib – prvih domov, kasneje pa tudi s postavljanjem hlevov ter senikov, za njihove živali in pričeli s kmetijstvom, bolj natančno s poljedelstvom in sadjarstvom. Sejali so predvsem žita (kašo, proso, rž), stročnice (bob) ter sadili razno zelenjavo.
Razvoj kmetijstva in način življenja jih je prisilil, da so začeli graditi večje in trdnejše objekte, zato so pričeli z gradnjo kamnitih zgradb, ki jih lahko vidimo še danes.
Vas je s stoletji rastla in so za lažje sporazumevanje in določanje lastnine pričeli poimenovati domačije.
Naši predniki so veljali za vztrajne in delovne ljudi, kar se je odražalo tudi na njivah, sadovnjakih, vinogradih in hlevu. Kljub veliki družini, je bila kašča vedno dobro založena, zato so lahko višek tudi prodali v bližnji Trst oziroma doma na kmetiji.
Ustno izročilo pravi, da med prvo svetovno vojno, ko prodaja v Trst ni bila več mogoča, je na kmetiji zaživela “osmica”, kamor so zahajali premožnejši in vplivnejši ljudje na kosila in večerje.
Od tod izhaja tudi ime domačije Birtovi, kar naj bi pomenilo: “birt -a m (î) pog. gostilničar, krčmar: vaški birti” (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995, str. 46).
Iz različnih razlogov, se je kulinarična ponudba kmetije pred približno sto leti prekinila, kmetijo pa so pretekle generacije s trdim delom ter odločnostjo tudi v težkih razmerah uspešno vodile naprej, saj se je le-ta ohranila v dobrem stanju vse do danes.
Zapis je povzetek ustnega izročila, ki sta ga zbrala in zapisala g. Ivan Pečar (po domače “Ivan Malnarjev”), v knjigi Prešnica – zgodba časa in ljudi ter Tadej Benčina v diplomski nalogi Vrtec na kmetiji, kot možnost izkustvenega učenja v predšolskem obdobju.
